Predolgo obdobje zajetnih službenih obveznost se je končno malce prekinilo in dodobra izčrpan sem končno le dočakal trenutek, da se posvetim svojemu najljubšemu hobiju. Tokrat sem se namenil vrniti na vodo, ki je zaznamovala mojo rano mladost in kjer sem pred selitvijo v Ljubljano, preživel obilico svojega časa. Govorim o Slivniškem jezeru.
 
Slivniško jezero je za marsikoga najlepša voda pri nas, na žalost pa so sporne odločitve lokalne ribiške družine privedle do velikega nezadovoljstva med ribiči in rezultat tega je, da jezero zdaj prevečkrat sameva. Ena največjih napak, povzročenih na tej vodi je, da se vanjo letno vlaga nekaj ton konzumnega krapa (teže 1-2 kg) in posledično je veliko težavneje locirati ter ujeti katerega »starejših borcev« iz nedrja te krasne vode. Mimogrede pa se slednje seveda dodobra pozna tudi na povprečni teži ujete ribe.
 
Čeravno je Slivniško jezero dolgo časa veljalo za moj domači teren, prav tu do zdaj nikakor nisem uspel ujeti svoje ciljne ribe. Bo morda tokrat bolje…?
 
Po prihodu na jezero je seveda takoj sledilo markiranje. Eno od palic sem postavil na raven plato, kjer se podvodni teren z dveh metrov globine, kmalu spusti na štiri metre, drugo palico pa sem postavil na muljasto področje globine štirih metrov in pol. Dosti ribičev se sicer globokemu mulju izogiba, sam pa sem mnenja, da se prav v teh območjih riba velikokrat prehranjuje z naravno hrano.
 
Približevala se je tema in kakopak sem najprej obe poziciji dobro nakrmil. Zaradi prisotnosti resnično velikega števila manjših krapov, prav tu nikdar ne varčujem s hrano in tudi tokrat sem se odločil za nekoliko večje odmerke. Na obeh pozicijah sem krmil s »Spod Mixom«, ki je vseboval: konopljo, tigrov orešček, »The Krill« in boile, kar skupaj je zaslužno za vse nekoliko večje krape, ki sem jih v zadnjem času ulovil s »Hot Crab«. Temu sem dodal še konzervirano tuno ter mešanico začimb.
 
Takoj za tem sem navezal še lovne palice in jih precizno plasiral na krmišče. Za sisteme sem uporabil »combi rig« montažo, sestavljeno iz 35lb fluorocarbona, Korda Super natural pred vrvice ter Korda Wide gape trnka.
 
Hja, tokrat običajnega čakanja na prijem skorajda ni bilo. Prvič je zgrabilo že kakšnih 20 minut po tem, ko sem palice plasiral na krmišče. Po tistih prvih, negotovih občutkih, sem nekako pričakoval, da bom ob obali zagledal le še enega manjših slivniških krapičev, ko pa je na ribo padel žarek svetilke, je bil to zame resnično adrenalinski šok… Brez posebnega čakanja, naprezanja ter močnega upiranja, sem tokrat uspel uloviti svojo ciljno ribo in to le kakšno urico po prihodu na jezero.
 
Homat je ta čas bil še največji usnjar v jezeru.
cc22
 
Presenetljivo, ta trenutek sem imel pred sabo še zajetnih 36 ur ribolova, moj cilj pa je bil že docela izpolnjen.
 
Naslednji dan so si prijemi sledili docela konstanto, čeravno mi je palica, postavljena na platoju, prinašala le manjše ribe. Po hitri odločitvi sem še slednjo prestavil na muljasto področje in le dobro uro za tem sem bil nagrajen s prijemom, ki ga bom nedvomno pomnil za vedno…
 
Takoj, ko sem zgrabil palico, je sledilo presenečenje. Riba se je nekajkrat dvignila na površje in njena surova moč je jasno razkrila, da imam na drugi strani palice ponovno prekaljenega nasprotnika. Šlo je seveda za enega starih slivniških borcev, ki že desetletja burijo duha ribičev… Po dvajsetih minutah hudičevo trmastega naprezanja, mi je ribo končno uspelo pripeljati k obali, temu pa je na žalost sledil trenutek, ki ga vsi ribiči najbolj sovražimo… Riba se je le dober meter pred podmetalko nenadoma snela. Sodeč po njenem obnašanju med drilom in glede na njeno relevantno velikost sem prepričan, da je tokrat nedvomno šlo za eno največjih prebivalk slivniškega jezera pa čeprav tega nikdar ne bom mogel zagotovo potrditi.
 
Mimo pričakovanja mi je uspelo v le dveh nočeh zabeležiti preko trideset prijemov. Seveda je, kot po pričakovanju, šlo večinoma za manjše primerke, med njimi pa je bilo tudi nekaj malo večjih, omembe vrednih krapov, obdarjenih z dobrim potencialom za prihodnost, v kolikor jim bo do tedaj v vodi ostalo še kaj hrane, seveda…
 
cc23
 
Na Slivniško jezero se sicer, zaradi prej omenjenih zunanjih faktorjev, ne nameravam kaj kmalu vračati. Kakorkoli že vsekakor srčno upam in apeliram na odgovorne, da se bo opisano stanje slej ko prej spremenilo in dovolilo jezeru ponovno zasijati v njegovem polnem sijaju, kot si to nedvomno zasluži!
 
Primož Artiček
Team Carpchoice
 

Deli: